2. Kaj[3]
si je lahko v gradu kralja Matjaža izprosil vsak revež?
3. Zakaj
vila[4]
Petroviča ni pozdravila v treh dneh?
4. Kdaj
so se kmetje[5] še tisto
uro napotili v vinograde?
5. Kaj
vse je junak Petrovič opazil na obrazu[6]
vile, v katero se je zaljubil?
6. Kako
so vile ozdravljale rane[7]
vojakov, ki so se vrnili iz vojne?
7. Kdaj
in kje so našli ljudje Petroviča[8]
mrtvega?
8. Kdo[9]
je najprej zagledal sla, mladega fanta, ki ga je poslal dunajski cesar s pismom
za Krištofa Lambergarja?
9. Kaj je ta oseba govorila sama pri sebi?
10. Kaj
je Krištof[10]
odgovoril Pegamu po prvem stiku, po prvem dvoboju, ko sta prvič zdirjala drug
proti drugemu?
12. Kje
je zaspal kiklop Polifem po prvi večerji, narejeni iz dveh Odisejevih
tovarišev?
13. Kaj je najprej naredil, ko ju je pojedel?
14. Kateri dve reči sta motili (ji nista bili všeč) pri junaku Petroviču?
14. Kateri dve reči sta motili (ji nista bili všeč) pri junaku Petroviču?
[1] rújen
-jna -o prid. (ū) ekspr. 1. v zvezi z vino dober, plemenit: kozarec
rujnega vina 2. knjiž. zlato rumen: rujna zarja ∙ knjiž. dekle z rujnimi lici
rdečimi ♪
[2] očák
-a m (á) 1. rel. vsak pomembnejši prednik judovskega naroda v stari
zavezi od Abrahama dalje: očak Jakob; očaki in preroki / svetopisemski očaki;
očaki stare zaveze // nav. mn., star. prednik sploh: hotel je poravnati krivico
svojih očakov 2. knjiž., navadno s prilastkom kdor je najstarejši in navadno
najvplivnejši med delavci na določenem področju: Vodnik je očak slovenskega
pesništva 3. ekspr. star, častitljiv mož: pred cerkvijo so se zbrali vaški
očaki / ta drevesa so res pravi očaki 4. ekspr., s prilastkom zelo visoka,
mogočna gora: zadaj so kipeli beli očaki; očak Triglav / gorski očaki ● zastar. oglejski očak
patriarh ♪
[3]
Milosti in pravice.
[4] Veselilo jo je, da ga more brez priče
gledati, božati in obvezovati. Še bolj pa jo je veselilo, da ni bilo več zraven
drugih deklet, ki so mu prej tako sladko namigovala.
[5]
Kadar so svetovale: "Režite,
koljite, vežite, kopljite, berite!" so se napotili še tisto uro v
vinograde in pridelali so vina, da jim je zmanjkovalo posode.
[6]
Junak ni čul še iz nobenih ust tako modrih besed kakor iz njenih, in na nobenem
obrazu ni opazil še toliko cvetja in
žive lepote kakor na njenem.
[7]
Dajale so jim piti vodo planinskih zeli,
ali pa so jim obvezovale rane z dolgo,
neznano travo, in ubogi bolnik je najkasneje v treh dneh gotovo okreval.
[8]
Našli so ga šele čez nekoliko tednov daleč gor na Gorjancih pri bistrem
studencu pod košato lipo vsega gnilega in razjedenega.
„Za drugega pa meni ni,
ko to, kar tebe mal‘ skrbi:
za tvojo židano gospo,
ki tako mlada vdova bo;
ne veš, da men‘ dopadla bo?“
[12]
Dragi oče, piši Kraljeviču Marku, naj pride. Obljubi mu dvanajst tovorov
denarja ter takšno srajco, ki ni ne predena, ne tkana, niti vlita, ampak je
napravljena iz suhega zlata, ter takšno kačo, ki v čeljustih drži jelca, na tem
ročaju sablje pa zlato košarico, v ti košarici pa bleščeči dragi kamen, pri
katerem se more opolnoči večerjati, kakor bi bilo sredi belega dneva.«
(13) Ko se nažre, poloka še čeber mleka, se zlekne med drobnico in trdno zaspi.
(13) Ko se nažre, poloka še čeber mleka, se zlekne med drobnico in trdno zaspi.
14. ... da ga ni mogla najti nikoli brez društva, še veliko manj pa to, da so vse deklice tako zaljubljeno svoje oči vanj upirale in mu tako zmotljivo namigovale.