10 vprašanj za 7.c

          

1. Kaj so delali[1] naši predniki[2] pod košatimi lipami v času kralja Matjaža?

2. Kaj[3] si je lahko v gradu kralja Matjaža izprosil vsak revež?

3. Zakaj vila[4] Petroviča ni pozdravila v treh dneh?

4. Kdaj so se kmetje[5] še tisto uro napotili v vinograde?

5. Kaj vse je junak Petrovič opazil na obrazu[6] vile, v katero se je zaljubil?

6. Kako so vile ozdravljale rane[7] vojakov, ki so se vrnili iz vojne?

7. Kdaj in kje so našli ljudje Petroviča[8] mrtvega?

8. Kdo[9] je najprej zagledal sla, mladega fanta, ki ga je poslal dunajski cesar s pismom za Krištofa Lambergarja?

9.  Kaj je ta oseba govorila sama pri sebi?

10. Kaj je Krištof[10] odgovoril Pegamu po prvem stiku, po prvem dvoboju, ko sta prvič zdirjala drug proti drugemu?

11. Kaj je naredil[11]  Krištof s Pegamovo glavo[12], ko mu jo je vzel?

12. Kje je zaspal kiklop Polifem po prvi večerji, narejeni iz dveh Odisejevih tovarišev? 

13. Kaj je najprej naredil, ko ju je pojedel?

14. Kateri dve reči sta motili (ji nista bili všeč) pri junaku Petroviču?

---

[1]   rújen  -jna -o prid. (ū) ekspr. 1. v zvezi z vino dober, plemenit: kozarec rujnega vina 2. knjiž. zlato rumen: rujna zarja ∙ knjiž. dekle z rujnimi lici rdečimi ♪

[2]      očák  -a m (á) 1. rel. vsak pomembnejši prednik judovskega naroda v stari zavezi od Abrahama dalje: očak Jakob; očaki in preroki / svetopisemski očaki; očaki stare zaveze // nav. mn., star. prednik sploh: hotel je poravnati krivico svojih očakov 2. knjiž., navadno s prilastkom kdor je najstarejši in navadno najvplivnejši med delavci na določenem področju: Vodnik je očak slovenskega pesništva 3. ekspr. star, častitljiv mož: pred cerkvijo so se zbrali vaški očaki / ta drevesa so res pravi očaki 4. ekspr., s prilastkom zelo visoka, mogočna gora: zadaj so kipeli beli očaki; očak Triglav / gorski očaki ● zastar. oglejski očak patriarh ♪

[3] Milosti in pravice.

[4]  Veselilo jo je, da ga more brez priče gledati, božati in obvezovati. Še bolj pa jo je veselilo, da ni bilo več zraven drugih deklet, ki so mu prej tako sladko namigovala.

[5] Kadar so svetovale: "Režite, koljite, vežite, kopljite, berite!" so se napotili še tisto uro v vinograde in pridelali so vina, da jim je zmanjkovalo posode.

[6] Junak ni čul še iz nobenih ust tako modrih besed kakor iz njenih, in na nobenem obrazu ni opazil še toliko cvetja in žive lepote kakor na njenem.

[7] Dajale so jim piti vodo planinskih zeli, ali pa so jim obvezovale rane z dolgo, neznano travo, in ubogi bolnik je najkasneje v treh dneh gotovo okreval.

[8] Našli so ga šele čez nekoliko tednov daleč gor na Gorjancih pri bistrem studencu pod košato lipo vsega gnilega in razjedenega.

 [9] V lini stara mat‘ stoji

ino pri sebi govori,

da to pa že nič prida ni!

 [10] Pa Krištof tako govori:

„Za drugega pa meni ni,

ko to, kar tebe mal‘ skrbi:

za tvojo židano gospo,

ki tako mlada vdova bo;

ne veš, da men‘ dopadla bo?“

[11] Je njemu pravo glavo vzel,

pa hitro njo na jelca ujel,

ves Dunaj tega je vesel.

[12] Dragi oče, piši Kraljeviču Marku, naj pride. Obljubi mu dvanajst tovorov denarja ter takšno srajco, ki ni ne predena, ne tkana, niti vlita, ampak je napravljena iz suhega zlata, ter takšno kačo, ki v čeljustih drži jelca, na tem ročaju sablje pa zlato košarico, v ti košarici pa bleščeči dragi kamen, pri katerem se more opolnoči večerjati, kakor bi bilo sredi belega dneva.«
(13) Ko se nažre, poloka še čeber mleka, se zlekne med drobnico in trdno zaspi.

14. ... da ga ni mogla najti nikoli brez društva, še veliko manj pa to, da so vse deklice tako zaljubljeno svoje oči vanj upirale in mu tako zmotljivo namigovale.